V medosebnih odnosih se ljudje srečujemo in v teh srečanjih povezujemo ali pa tudi razdvajamo. Ob drugih ljudeh zadovoljujemo večino svojih potreb, kar nas osrečuje in daje smisel našemu življenju. Ker pa v te odnose prihajajo ljudje s svojimi potrebami, ki jih želijo uresničiti na svoj način, se lahko ob tem zapletamo v male in velike bitke za svoj prav. Take bitke nam lahko malce popestrijo življenje lahko pa odnos tako poslabšajo, da postane nevzdržen.
Takrat je dobro premisliti, kaj nas vodi, katera so tista naša prepričanja, s katerimi se spravljamo v težave. Dr. William Glasser, priznan ameriški psihiater, avtor psihoterapevtske modalitete realitetne terapije pravi, da smo pogosto nesrečni, ker živimo v prepričanju, da je v naši moči upravljati druge oziroma, da naš položaj določajo drugi. To je tako, kot da bi vozili avto in trdili, da ga vozi naš sopotnik. Predlaga, da spremenimo svoj način razmišljanja. Predlaga nam, da v svoje življenje vpeljemo prepričanja teorije izbire, s katerimi bomo usmerjali svoje vedenje, tako, da se bomo v naših odnosih z ljudmi zbliževali, ne pa se od njih oddaljevali.
Tokrat bomo pogledali prvo prepričanje.
Sedanje prepričanje, ki nam v odnosih škoduje, je, da je moje vedenje odgovor/reakcija na okoliščine in vedenja drugih. Skozi tako razlago našega vedenja, je pri roki uporaba besednjaka, skozi katerega sporočamo svoje doživljanje pozicije žrtve: »Razjezil/-a me je, že spet me je razočaral/-a, prizadel-/a me je…« in podobno. Ob tem se počutimo jezni, nesrečni, razlagamo si, da naše življenje obvladuje nekdo drug, ki »nekaj z nami počne«. Kot da ob tem sami ne moremo nič. Ob takem prepričanju poglabljamo svojo frustracijo saj verjamemo, da smo žrtve drugih ljudi ali okoliščin.
Dr. Glasser predlaga, da to prepričanje zamenjamo s prepričanjem Moje vedenje je moja izbira v določenih okoliščinah, je poskus, da vzpostavim ravnovejse v življenju. Okoliščine so zame le informacija o realnih možnostih, skozi katere lahko pridem do potešitve svojih potreb. Na temelju prepričanja, ki vzročnost našega delovanja prepoznava v nas samih, tudi razmišljamo na ta način, da smo sami avtorji svojega odnosa do drugih in okoliščin in se torej določamo sami s svojim odnosom do njih, ki so kakršni so. Sočasno s spremembo prepričanja običajno spremenimo tudi svoj način govorjenja – ne rečemo več »razjezil/-a me je« ampak »razjezil/-a sem se«. Tako lažje razumemo, da smo v določenih okoliščinah, ki smo jih zaznavali kot neugodne zase, to vedenje izbrali. Čustvo jeze smo izrazili s svojim vedenjem na način, ki nam je blizu in je del našega vsakdanjega vedenja, se pravi avtomatiziran. Zato se nam zdi, da nad njim nimamo kontrole in nam je misel, da smo si to izbrali, tuja.
Dejstvo je, da naš organizem deluje tako, da se takoj po rojstvu začnemo učiti in se naučeno avtomatizira, tako da ne kontroliramo več nešteto dejavnosti, ki potekajo avtomatično. Bruce Lipton, priznani celični biolog pravi, da je neozaveščenega, avtomatiziranega vedenja 95%. Vseeno pa ostaja še nekaj procentov našega vedenja, nad katerim imamo kontrolo in včasih ni potrebno veliko, da s kontrolo teh vedenj izboljšamo svoje odnose. Pomembno se je zavedati, da lahko le sebe nadziramo in spreminjamo. Ko imate občutek, da vas drugi »upravljajo« pomislite: MOJE VEDENJE JE MOJA IZBIRA. Bom izbral nekaj, kar bo izboljšalo moj odnos ali nekaj, kar ga bo poslabšalo? Tako razmišljanje nas osvobaja, saj se zavemo, da je predvsem od nas odvisno, kaj bomo izbrali.
Preberite si tudi ostale naše nasvete:
